»Za samoto je potreben pogum, / ne moreš se dolgo strinjati, / ne moreš več deliti malih prigod skupnosti, / ne moreš več pisati o univerzalnosti / izginjanja, / zato živim v mestu, se opominjam, / da najdem prostor sred križišč, / nekateri odhajajo domov, drugi dom še iščejo, / obdobja, desetletja antagonizmov in protislovij, / razmišljam na sprehodu / mimo ljudi, mimo razočaranj in bolečin, / in minevajo, ostajajo za mano.«

»Prostor sred križišč z mojstrskim obvladovanjem pesniškega jezika, natančno razporeditvijo pesmi, s tehtnimi in nenaivnimi eksistencialnimi vprašanji intimistično tematiko povzdigne na raven univerzalnosti.«

»Danes bi bila srečna. Danes bi praznovala samoto.«

»Ne moremo mimo tega, da je bil rasist in imperialist, a to ne spremeni dejstva, da sem občutil tesno povezanost z zgodbo. V otroštvu je močno vplivala name.«

»Kaj če se ne bom mogla nikdar več vrniti domov?«

»To so spodbudne besede ministra, vendar vseeno ne moremo mimo neprijetnih številk.«

»Naši zaposleni, čeprav so pozitivno nastrojeni, enostavno ne morejo več. Ni več prostora za nadure, nočne, saj so vse že zasedene.«

»Dodal je, da sta dva najboljša občutka na svetu, ko 'ti uspe nekoga nasmejati do joka in ne more več dihati in obratno; ko tebe nekdo nasmeje do joka in ne moreš več dihati.'«

»Ni se bilo preprosto odločiti, da se v stanovanju ne moreš nikamor umakniti, da sta spalnica in kuhinja pravzaprav isti prostor.«